Odprto pismo do Ludwig Kren

Odprto pismo do Ludwig Kren

Beitragvon John Tschinkel » Mo 10. Nov 2014, 17:23

Dragi Ludwig Kren, 26. oktober 2014
-- Gottscheer Zeitung nas je v decembrski izdaji 2014 spet spomnil na Vaš 93 rojstni dan in Vam želel predvsem zdravja in nadaljnje ustvarjalne moči tudi v dobro kočevarske skupnosti.
-- Tudi jaz se pridružujem tej želji, v upanju, da bi doživeli še veliko let v najboljšem zdravju in zadovoljstvu.
-- Nadalje piše časopis: »Tega jubilanta poznamo vsi: Ludwig Kren je bil 25 let, vse do leta 1996, urednik časopisa Gottscheer Zeitung, ki ga še danes oskrbuje s prispevki - tudi v kočevarskem narečju. Ni mu zadoščalo pisati le te prispevke kot tudi številne druge, zanj je bilo premalo ohranjati pomembno kočevarsko govorico v pesmih; ne, v zadnjih treh letih se je podal med avtorje knjig in je letos poleti izdal svoje tretje delo. Po »Berilu« in »In potem je bilo vse drugače« je sedaj pripravljena druga izdaja njegovih »Spominov- Kočevsko 1339-1941.«
-- Od Herberta Kraulanda, predsedujočega kočevarske delavne skupnosti sem pogosto slišal klic: »Mi moramo našo zgodovino pisati sami. Ta stavek ste kot urednik redno ponavljali v časopisu. S tem »Mi« je menil Krauland gotovo enako misleče kolege in prijatelje, da bi predstavili našo zgodovino z njihove perspektive. Prav gotovo ni mislil na druge »Mi«, ki se trudimo, da bi našo zgodovino in izgubo naše domovine prikazali v pravi luči in zanikali ter razkrinkali samoopravičevanje tistih, ki so to izgubo omogočili.
-- In sedaj, po mnogih letih, je končno prišla odločitev slediti temu klicu. Kot bližnji prijatelj in nekdanji sodelavec »omogočevalcev« si ni težko predstavljati katero zgodovino sestavljate v svoje knjige in komajda verjamem, da ste se končno osvobodili globoko zakoreninjenih perspektiv svoje preteklosti.
-- K temu piše dr. Horst Fassel, predsednik upravnega odbora Južno nemške zgodovinske komisije v Tübingenu, itd.: »To je tako kot se je zgodilo v večini organizacij pregnancev po letu 1949 v Zvezni republiki Nemčiji; pokončno so obdržali stare položaje. Tako dolgo kot bo generacija nosilcev dejanj iz časa pred letom 1945 še živela ...«
-- Na kratko je 13. decembra 2013 podan tudi Vaš življenjepis. Kot ponavadi pri drugih članih vodstva narodne skupine (Volksgruppenleitung, skrajšano nadalje VGL), so tudi pri vas dejanja ob izselitvi spregledana, torej prekrita s plaščem molka. Toda kakšno vlogo ste igrali v teh »starih pozicijah«, najdemo dovolj jasno v izvodih Gottscheer Zeitung iz leta 1941.
-- Že pred preselitvijo ste delovali kot sodelavec tedanjega časopisa pod uredništvom Herberta Erkerja, odgovornega za širjenje propagande in spodbujanje preselitve. In takšen obnovljeni položaj ste prevzeli kasneje v Celovcu. Torej »stare pozicije so se obdržale«.
Nadalje je o jubilantu zapisano: »Ni mu bilo dovolj pisati te prispevke in veliko drugih.« Razumljivo, so ostala nedotaknjena njegova prizadevanja, da se prikrije krivda »starih pozicij« za uničenje našega ljudstva, da se zanika njihova vloga kot sleparjev in utrdi naša žalostna zgodovina s samoopravičevanjem. S tem je bilo naše ljudstvo drugič ogoljufano.
-- Vaša prizadevanja so dolga leta sprejemali verniki kot dejstvo. In večina bralcev časopisa je našla v teh prizadevanjih tolažljivo pomiritev, ki je njim odvzela težko breme, da so bili od »starih pozicij« tako namerno izigrani.
-- Zdaj in končno so ta prizadevanja prišla na slab glas kot da je odpadla tančica, ki je zastirala dejanja. Tudi časopis (maj 2011) je pripomogel k temu; dejstva, ki so sedaj razkrita, ni moč tajiti. Tako piše: »Izdan je bil zgolj poziv Heim ins Reich. Napačna in zavajajoča zahteva. Tako kočevarsko prebivalstvo ni vedelo kam naj bi se preselilo. K temu je prišel še pritisk italijanske zasedbene oblasti, ki je propagirala, naj bi bili Ne-preseljeni poslani na Sicilijo ali celo v Abesinijo.«. (Dejstvo je, da pritisk ni prihajal od Italijanov, ampak od Vašega vodstva (VGL), s pomočjo časopisa pod uredništvom Erkerja, ki ste mu Vi služili.)
-- »Pod tem pritiskom (VGL) ni bil noben čudež, da se je večina Kočevarjev odločila za preselitev, da bi ohranila vsaj narodnost, svoje šege in navade, kakor tudi svojo vero. Da preseljenci potem niso prišli v reich, ampak na zasedeno območje na Spodnjem Štejerskem, na območje Rann/Brežice in Gurkfeld/Krško je bilo hudo presenečenje. Prišli smo na območje s katerega so bili slovenski prebivalci prisilno izseljeni.«
-- »Če bi bili kočevarsko prebivalstvo vedelo, da bo njihova »nova« domovina na Spodnjem Štajerskem bi zagotovo ostali doma in ne bi sledili klicu preselitve. Po vojni so bili nekateri, ki so bili pooblaščeni za preselitev (torej «stare pozicije«) vprašani, zakaj prebivalstvu ni bil sporočen kraj naselitve. Njihov odgovor: 'V tem primeru se ne bi Kočevarji nikoli preselili!' Ni mogoče zanikati, da so tedaj nekateri Kočevarji (torej »stare pozicije«) poznali dejansko dogajanje, a so jih rojakom zamolčali. Žalostno, da jih niso seznanili z njimi.«
-- »Če se ozremo nazaj moramo kljub temu povedati, da je kočevarsko ljudstvece s preselitvijo lahko ohranilo svojo narodnost, šege in navade tako kot vero. (Hans-Hermann Frensing, Die Umsiedlung der Gottscheer, 1970). Danes živijo Kočevarji po vsem svetu. Ostali so Kočevarji in hočejo to biti še naprej. Ne pustijo si podtikati neresnic. Čutili smo dolžnost prikazati ta tragičen del naše zgodovine, čeprav je preteklo že 70 let.«
Reakcija na zgoraj napisano je prišla od Gitte Hübner, hčerke Josefa Dorniga do leta 1941 fotografa v Kočevju. Njeno pismo je bilo objavljeno v časopisu junija 2011. Ona piše:
»Članek Naše mnenje v majski številki na strani 2, se me je zelo dotaknil. O tem mi je bilo veliko znanega, toda tako natančno tega do sedaj nisem vedela. Spominjam se izjav mojih staršev. V nekaj stavkih je bilo povedano precej pomembnega, česar mnogi - zlasti mladi ljudje - ne vedo. Jaz sem, na primer, dala članek naprej v branje moji družini. Moji starši niso vedeli, kam gremo. Posredovali so mi zelo neprijeten občutek, saj jim je bilo znano samo to, da se selimo v neznano. Takšno razpoloženje je bilo razširjeno po vsem mestu. Samo nekateri, ki so nastopali z govori, da bi nas opogumili, so verjetno vedeli resnico.
-- Torej, gospa Hübner ni edina, ki je sedaj in po tolikih letih odkrila, da so bili Kočevarji izigrani od njihovega tedanjega vodstva.
Zgoraj citirano mnenje Frensinga v letu 1970 je tipanje in ne dejstvo. Vendar se to mnenje še danes goreče uporablja za samoopravičevanje.
Dejstvo je, da je preselitev uničila »narodnost z njenimi šegami in navadami.» Ali kot dokazuje naslednje:
1. razen peščice preseljencev (vsi z eno nogo v grobu) ne zna nihče več našega dialekta, edinega prepoznavnega znaka Kočevarjev kot etnične skupine. Toda dejstvo je, da tam ostala peščica, ki ste jo Vi nekoč imenovali Odpadniki (glej John Tschinkel, Zvonovi so umolknili, stran 289) govori še vedno dialekt in njihovo število je večje od števila izseljenih po vsem svetu. In z njihovim izumrtjem bo neizogiben konec Kočevarjev kot etnične skupine zapečaten.
2. In le peščica priseljencev v Ameriki in le posamezni potomci teh, kot tudi malo vodij izseljenskih organizacij v ZDA zna danes nemški jezik. Le peščica jih iz sentimentalnih razlogov bere vse tanjši in vse boljskrčen časopis, katerega vsebina je prenapolnjena s klišeji, zastaranimi poročili in osmrtnicami. In večina potomcev je, upravičeno, malo ponosna na našo zgodovino.
3. Šege in navade. Te niso bile posebnost Kočevarjev. Skoraj vse so bile enake tistim v okolju jezikovnega otoka. In potomci naše generacije, ki danes vneto obiskujejo Slovenijo, so navdušeni nad njihovimi šegami in navadami, podobno kot njihovi starši: kranjska klobasa, jabolčni zavitek, potica, krofi, krvavice, Dà Màrarin, (France Marolt, Kočevski zbornik, stran 185) druge pesmi itd. itd.
4. In o veri. Frensing citira mnenje tedanjega VGL (Die Umsiedlung, stran 86): »Katolicizem« so v notranjem vodstvenem krogu obravnavali kot univerzalističen nazor, ki ga je treba izkoreniniti.«
-- Kot zaupnik Lampeterja in Lacknerja ter drugih članov vodstva VGL Vam ta formulacija gotovo ni ostala neznana. Ker Če ste bili tedaj njihovega tega mnenja, bi se mogli danes mirno prišteti k pomočnikom pri poskusu tega izkoreninjenja.
-- Še nihče iz tedanjega VGL in njegovih sodelavcev ni našel doslej časti, da bi se opravičil za uničenje kočevarskega ljudstva. Tudi vi ne. Priznanje je vendar krščansko dejanje »katolicizma«. Toda ne za tiste, katerih cilj je bil to vero »izkoreniniti.« Zdi se, da se še nihče ni osvobodil ideologijeni bil še nihče o osvobodil uničujoče ideologije tedanjega kočevarskega duha časa.
Toda nazaj k Vašim v samozaložbi izdanim knjigam: za koga in zakaj pišete sedaj tako vneto pri vaših devetdesetih letih in kaj hočete s tem doseči? In kdo so Vaši bralci?
-- Resni Žgodovinarji bi gotovo poročali, samo če bi Vi o poteku takratnih dogodkov poročali stvarno. S svojim zagovarjanjem in prikrivanjem so »stare pozicije« že dolgo znane. Ali pa je njihova gorečnost samo poskus, da se utrdijo perspektive »starih pozicij«.
Precej teh vprašanj je tako očitnih, da lahko na njih odgovorim sam.
-- Vaša pisarija bo dosegla sedaj le nemško govorečo izumirajočo peščico Vaše generacije. Peščica, ki ne govori nemško, jo ne bo mogla brati.
Sploh pa je ne bo mogla brati nova generacija, torej potomci tistih, ki še vedno poskušajo prikriti lahkomiselno sprejetje preselitvene opcije. Ali pa se sramujejo potomcem razložiti, da jih je tedaj vodstvo ogoljufalo. Sedanja nova generacija ima malo zanimanja za perspektive nekoga, ki je poskušal obdržati »stare pozicije« za desetletja. Posebno zdaj, ko so prišli na dan neizpodbitni vzroki in dejstva.
-- Toda ti potomci imajo velik interes za nepristransko predstavljeno zgodovino Kočevarjev, za dejstva preselitve, ki so jim bila mnoga leta skrbno odrekana. Posebno še zdaj, ko je na razpolago toliko novih knjig in internet. Poglejte, na primer disertacijo dr. Georga Marschniga, z dunajske univerze v dunajski univerzi pod naslovom Globalno Kočevsko, (»Gottschee Global, Geschichtsnarrative und Identitatsmanagement im Cyberspace«) zgodovinska pripoved in upravljanje identitete v kibernetskem prostoru.
-- Velik interes je tudi za mojo knjigo. Izdana je pri znanem založniku. Prvi tisk slovenske izdaje »Zvonovi so umolknili« je razpoložljiva pa je v razpoložljivan v vseh knjižnicah in knjigarnah v državi. Tudi tisk je bil nad njo navdušen. Tudi angleška »The Bells Ring No More« je imel izreden uspeh.
-- Torej, gospod Ludwig Kren, za Vas kot zadnjem izmed «omogočevalcev« in njihovih zagovornikov, še ni prepozno, da se predate katarzi in priznate svojo sokrivdo. Tedaj bi Vam bili hvaležni za tako pogumno dejanje in Vam oprostili mladostne napake in kasnejše poskuse prikrivanja dejstev. Kot navdušen mladenič, ki ga je prevzela napačna ideologija duha časa, niste dojeli velikosti nastajajoče tragedije v kateri ste tako vneto sodelovali. Toda danes, po tolikih letih bi Vam moralo biti mogoče sprevideti tedanji postopek v pravi luči. In zbrati pogum, da bi priznali svojo mladostno vnemo pri uničenju našega ljudstva. Da bi to vnemo obžalovali in se opravičili žrtvam. Kot rečeno, je priznanje krščansko dejanje nagrajeno z odpuščanjem.

S prijaznimi pozdravi
John Tschinkel
John Tschinkel
 
Beiträge: 27
Registriert: Mi 30. Jul 2014, 21:02

Zurück zu Allgemeine Diskussionen - Splošni pogovori - General Discussion

Wer ist online?

Mitglieder in diesem Forum: 0 Mitglieder und 4 Gäste

cron