Konec kočevskega Ijudstva - Nova Revija

[Forum 2002 - 2013]

Abgeschickt von Nova Revija am 16 September, 2005 um 14:19:15:

Konec kočevskega Ijudstva - dokumentirana dejstva
John Tschinkel
Založba: Nova Revija, Prevedel Janez Gradišnik


1. Uvod

Dr. Viktor Michitsch, predsednik Kočevske organizacije v Celovcu, v nekem članku v aprilski 1998 izdaji lista Gottscheer Zeitung (GZ) pojasnjuje svojim bralcem poročilo zgodovinarja Zdravka Troharja. Troharjevo poročilo je izšlo pod naslovom Kočevski Nemci v Dolenjskem listu, ki izhaja v Novem mestu v Sloveniji.

Dr. Michitsch v svojem članku Izjava k nekemu poročilu v Dolenjskem listu ugovarja zgodovinskim dogodkom, ki jih gospod Trohar navaja o preselitvi Kočevcev. Žal dr. Michitsch ne navaja vseh Troharjevih trditev, ki so spodbudile njegove izjave, in svojih ugovorov tudi ne podpira z dokumentiranimi dejstvi. Dr. Michitsch brani svoje izjave samo z osebnimi zapažanji, zato bralec teh predsednikovih ugovorov ne more jemati za zgodovinska dejstva.

Ker se prištevam ktem bralcem, bom poskusil izjave dr. Michitscha z dokumentiranimi dejstvi postaviti v pravo perspektivo. Da ta perspektiva pravzaprav dokazuje nasprotje predsednikove izjave, ne bo presenetijivo za tiste, ki poznajo dejstva o preselitvi Kočevarjev.

Potrebno se mi zdi pojasniti, kaj me kot pripadnika te Ijudske skupine sili v to neprijetno nasprotovanje predsedniku.

Sem eden izmed Kočevarjev, ki so kot mladeniči in mladi možje v poini meri doživeli preselitev leta 1941 in s tem za vedno izgubili domovino in dediščino. Kakor drugi Kočevarji in Volksdeutscheiji v deželah, ki so prišle pod vpliv tretjega rajha, smo jaz in moja družina postali žrtev Hitlerjeve zbiralne politike. Cilj te politike je bii zavzete in priključene dežele zavarovati s Volksdeutscherji. Da je ta zbiralna politika, v celoti vzeto, računala na krepko »podporo« tistih, ki jih je zbirala, je jasno vsakomur, kdor pozna njeno zgodovino.

Tako je bilo tudi z zbiranjem kočevskih Nemcev. »Podpora« je prihajala kot pritisk, ki je Kočevarje silil, da se odločijo za opcijo preselitve. Ta pritisk pa ni prihajal od Italijanov ali Nemcev, kakor razlaga dr. Michitsch. Prihajal je od tedanjega vodstva Ijudske skupnosti pod 25-letnim Kočevarjem in SS Sturmbannfűhretjem Wilhelmom Lampetrom, od njegovega kočevskega »moštva« in njegovega propagandnega organa, tedanje Gotscheer Zeitung. To zbiranje nam je vzelo domovino.

Ampak karje bilo, je bilo in se ne da spremeniti. Jaz in drugi z menoj smo se sprijaznili s tem, da smo leta 1941 zgubili domovino in da so naši lastni rojaki ponižali naš ponos.

Žal nam je bilo v dolgih letih, odkar smo bili leta 1945 izgnani iz Jugoslavije, v listu Gottscheer Zeitung spet in spet »razloženo«, kateri »drugi« so krivi naše izgube. Ti »drugi« so bili doslej »Slovenci", ki so nas s svojimi poskusi asimilacije pregnali iz naše domovine. Spregledovali smo te frivolne razlage, ker smo hoteli pozabiti travmo izgube in ker se nam je prihodnost spet prijazno nasmihala.

Danes pa slišimo iz glavnih točk izjave predsednika kočevarske organizacije, da pripisuje glavno krivdo za preselitev nacionalnemu socializmu. To je bližje resnici. Žal pa še vedno ni nič slišati o lastni krivdi. Nasprotno, iz predsednikovih izjav se da razbrati, da je vnema, da bi zanikali vsak namig na lastno krivdo in krivdo še vedno valili na druge, dosegla še višjo raven.

Vzroka za to novo vnemo ni treba prav dosti iskati. Vzrok je jasen: malo po padcu zidu med Vzhodom in Zahodom se je nekdanji SS Sturmbannfűhrer Wilhelm Lampeter spet znašel v vodilnih krogih današnjega kočevarskega vodstva in bil 21. decembra 1997 celo imenovan za »častnega člana«.

Zanikovanje vsake lastne krivde na-sprotuje resničnosti in zato zamegljuje našo zgodovino. Velik del krivde nosi tedanje vodstvo Kočevarjev in naslednja dokumentirana dejstva bodo dokazala, da Lampetra in njegovo organizacijo zato lahko mirno imenujemo goljufe in izdajalce svojega Ijudstva.

Da podprem to trditev, bom poglavitne dele teh dejstev večidel dokazal z navedki iz knjige Hansa Hermanna Frensinga »Preselitev Kočevskih Nemcev, konec neke jugovzhodne nemške Ijudske skupnosti.« Knjiga je izšla kot zvezek v knjižni zblrki Jugovzhodne nemške zgodovinske komisije. To je najobsežnejši in najzanesljivejši vir z dejstvi o izgubi naše domovine. Knjiga je bila izdana leta 1970 in jo je danes žal težko dobiti.

Ironija je hotela, da me k tej nalogi sili tudi spodbuda predsednika dr. Michitscha, ki nas (preden se je spet pokazal Lampeter) v pozivu z naslovom Služiti domovini opominja: »... moramo paziti, da nam naše zgodovine ne ponaredijo ...« (GZ, 11/89).

S predložitvijo dokumentiranih dejstev bom izpričal, da se imamo za izgubo naše domovine in naše dediščine zahvaliti tedanjemu vodstvu Kočevarjev. Upam, da bo bralec to predložitev sprejel v duhu poziva "... paziti moramo, da nam naše zgodovine ne ponaredijo."



2. Obravnava glavnih točk

V nadaljnjem bom trditve dr. Michitscha obravnaval ob navajanju dokumentiranih dejstev. Da si to nalogo olajšam, sem te trditve oštevilčil kot glavne točke (gt). Te gt sem previdno vzel iz njegovega članka v Gottscheer Zeitung in jih temu ustrezno označil (npr. Michitsch, Gottscheer Zeitung, april 1998/M. GZ. 4/98).

Obdelava vsake glavne točke sledi njeni ponovitvi. Vsaka obdelava uporablja navedke iz Frensinga, da dokumentirana dejstva potrdijo mojo nasprotno trditev. Vsi navedki podajajo na koncu stran Frensin-gove knjige, s katere je bil vzet navedek (npr., F.s.152).

Navedek posameznih dokumentiranih dejstev žal ne pojasnjuje pomembnega ozadja in kronološkega poteka dogodkov, ki so Kočevarje napeljali, da so sprejeli opcijo izselitve. Takšne posameznosti so nadrobno v celoti podane v Frensingu. V Prilogi k temu članku bom zato poskusil braicu podati kratek pregled čez to ozadje. Ta pregled opisuje, kako se je Lampeter povzpel v vodstvo Ijudske skupnosti in s tem dobil možnost, da je kočevarske rojake prisilil v preselitev.


Tu zdaj sledi 9 glavnih točk Michitscheve izjave, vzetih iz GZ, izdane aprila1998:

gt 1. »Italija in Nemčija sta 31. avgusta 1941 v Rimu sklenili, da Nemce odselita iz Province Ljubljana.«

gt 2. »Treba pa je posebej poudariti, da preseljenim ni bilo sporočeno, kam bodo prišli.«

gt 3. »Italijani in prav tako Nemci so močno pritiskali na prebivalce, naj se preselijo.«

gt 4. »Dejstvo je torej, da so preseljeni Kočevarji izgubili svojo deželo brez krivde.«

gt 5. »Ko bi bil sporočen kraj naselitve, se najbrž noben Kočevar ne bi bil preselil, ker bi s tem (s svojo preselitvijo) povzročil izselitev Slovencev.«

gt 6. »Kočevarji niso zato nič krivi za izselitev slovenskih državljanov na tem področju.«

gt 7. »Ne drži, da so Kočevarji mogli vzeti s seboj vso svojo lastnino.«

gt 8. »Kočevarji tudi niso dobili nobenih kreditov, kijih ne bi morali vračati, tudi nobene opreme niso dobili. SIovensko premoženje z živino je pripadlo DAG (Nemški naselitveni družbi), prav tako kakor vsa siceršnja kmečka oprema. Kočevarji so bili samo dninarji na pose-stvih, ki sojim bila dodeljena.«

gt 9. »Kočevarski preseljenci vse do danes niso dobili odškodnine za premično in nepremično premoženje, ki so ga zapustili.« ( M. GZ, 4/98.)

- - - -

gt 1 . »Italija in Nemčija sta 31. avgusta 1941 v Rimu sklenili, da Nemce odselita iz Province Ljubljane.« (M. GZ. 4/87.)

Dne 31. avgusta 1941 je bila pogodba o preselitvi podpisana v Rimu. K temu zapis vodje nemške delegacije in poslanika Clodiusa z dne 13.8.1941za Ribbentropa:

»Stvarna pogajanja so potekala brez težav. V dveh primerih /.../ je Duce osebno posegel vmes in odločil, da je treba v bistvenih točkah ustreči nemškim željam. Za preselitev 15.000 Nemcev iz Kočevske deželice je bil sklenjen dogovor, ki v vseh bistvenih točkah ustreza nemškim zahtevam.« (F.S.47.)

Prvi člen pogodbe o preselitvi določa:

»Volksdeutsche, bivajoči v Provinci Ljubljana ali tam rojeni in tja pristojni, se lahko povsem svobodno odselijo v nemški rajh, da si pridobijo nemško državljanstvo. Italijansko državljanstvo izgubijo tisti trenutek, ko zapustijo italijansko ozemlje, da se dokončno izselijo.« (F. s. 152.)

Kdor je želel dobiti nemško državljanstvo, se mu ni bilo treba izseliti v rajh. Kočevarji so dobivali nemško državljanstvo v prehodnem vlaku »Heinrich«, ki je v ta namen in za sprejemanje preselitvenih opcij prišel v Kočevje.

Ta pogodba je stopila 1. oktobra 1941 dokončno v veljavo in ji je 7. oktobra 1941 sledilo povelje za zbiranje s firerjevim odlokom. Himmlerje prevzel Hitlerjevo naročilo pod naslovom:

»Državni komisar za utrjevanje nemštva" (RKFVD). In spomladi 1940 seje nakazoval naslednji program: S področij, pridruženih rajhu, je bilo treba prebivalstvo, šteto za nenemško, izseliti in kot -tujega rodu- bodisi odpeljati na delo v stari rajh ali odriniti v Generalgouvernment. Volksdeutsche, katerih kultume avtonomije ni mogoče zagotoviti, je treba iz njihove domovine preseliti v včlenjena vzhodna okrožja.« (F. s. 28.)

Zgoraj navedeno dokazuje, da kočevska pogodba o preselitvi z dne 31. avgusta zapisuje samo zadnjo formalnost Hitlerjeve zbiralne politike.

Kakor pri drugih ljudskih skupinah Nemcev je usodo Kočevarjev na koncu odločil primat Hitlerjeve zunanje politike.

Michitscheva razlaga v gt 1 daje vtis, kakor da so Italijani in Nemci imeli pogovor, pri katerem je bila določena izselitev Kočevarjev. Iz zapisa poslanika Clodiusa pa je povsem jasno, da so Italijani imeli malo besede pri odločitvi o izselitvi in pri preselitvi z zbiralnim poveljem firerjevega odloka.

gt 2. »Treba pa je posebej poudariti, da preseljenim ni bilo sporočeno, kam bodo prišli.«

gt 3. »Italijani in prav tako Nemci so močno pritiskali na prebivalce, naj se izselijo.«

gt 4. »Dejstvo je torej, da so preseljeni Kočevarji izgubili svojo deželo brez krivde.«

Trditve dr. Michitscha v gt 2, 3 in 4 obravnavam kot skupino z uporabo Frensingovih citatov.

- - - -

gt 2. »Treba pa je posebej poudariti, da preseljenim ni bilo sporočeno, kam bodo prišli.« (M. GZ,4/98.)

Povelje za preselitevje prišlo neposredno od Hitlerja. Lampeter poroča o sprejemu Kočevarjev dne 26. aprila 1941:

»/.../ Pri njegovem obisku v osvobojenem Marburgu so bili firerju predstavljeni tudi zastopniki kočevske skupnosti. Firer je Kočevarjem potrdil, kar je Reichsfűhrer SS že 20. aprila sporočil o prihodnji usodi skupnosti.« (F. s. 26.)

Isti čas je bil pas med Savo in Sotlo:

/.../ »dodeljen Kočevarjem kot prihodnja domovina ...« (F. s. 48.) »Hitler je dal vodstvu skupnosti tudi pravico do samoizbire.« (F.s.62.)

Hkrati je bilo vodstvo (Schober, Lampeter in Sturm) povabljeno v Berlin, da se izdelajo posameznosti firerjevega povelja.

»Dne 14. maja 1941 so prišli trije pripadniki vodstva kočevske skupnosti v Berlin. S pristojnim referentom, dr. Stierom, so se dogovarjali o oblikah preselitve, predvsem o uvodnih opravilih, ki naj jih opravi vodstvo Ijudske skupnosti.« (F. s. 35, 36.)

Po W. Lampeter, Gedächtnisschrift, 9.2.1942:

»Pogajali so se s SS brigadnim vodjem Greifeltom in z vodji posameznih oddelkov Državnega komisariata. Dogovarjali so se o uvodnih opravilih, ki jih mora vodstvo Ijudske skupnosti opraviti za bližnjo prese-litev.« (F.s.64.)

Vodstvo skupnosti je priganjalo k »čim hitrejši preselitvi«.

»Kočevarsko prebivalstvo je bilo do italijanske politike do Ijudstva načelno zelo kritično, po prihodu zasedbenih čet pa že kar nezaupljivo. Vodstvo Ijudske skupnosti je izkoriščalo tudi to držo in skušalo rebivalstvo zaskočiti z naglo preselitvijo.« (F.s.64.)

Posebno zanimivo »taktično generalno linijo« vodstva skupnosti je poročiio vodje preselitvenih uradov, SS Obersturmbannfűhrerja dr. Stiera: |

»Na razpoloženje je delovalo posebno bremenilno, da je vodstvo skupnosti po prizadevanju vodje moštva Lampetra zamolčevalo področje nove naselitve. Vodja moštva mi je izjavil, da področja nove naselitve ne more razglasiti, ker velik del Kočevarjev to področje pozna in ve, da so posestva in hiše tam v zelo slabem stanju. Na mojo pripombo, da bi bilo razo-čaranje slabše kakor odkrit prikaz stanja, je menil, da bo za prikaz še vedno čas potem, ko bo končano priglaševanje. Tudi dejstva, da gre za začasno naselitev in da je predvideno novo načrtovanje in nova obdelava naselitvenega področja, vodja moštva Kočevarjem ni hotel sporočiti, ker se je bal, da bi pojasnila vznemirila prebivalstvo.« (F.s.94.)

Temeljit opis »taktične generalne linije« vodstva skupnosti pod Lampetrom se najde pri Frensingu pod naslovom Priprave vodstva skupnosti za preselitev. Kratek izvleček je pomemben za ozadje:

»Prebivalstvu ni bil sporočen ne sklep o preselitvi ne področje naselitve. To po-jasnjuje taktično generalno linijo, katere se je hotelo držati vodstvo skupnosti: prebivalstvo naj najprej optira, šele potem - ko umik ne bo več mogoč - bodo kmetom sporočili področje naselitve. Mnogi Kočevarji so ta manever šteli za prevaro in ga temu ustrezno ocenjevali, vendar ob času, ko to gledanje ni moglo biti več nevarno načrtom vodstva skupnosti.«

- - - -

gt 3. »Italijani in prav tako Nemci so močno pritiskali na prebivalce, naj se izselijo.«

Kakor je bilo dokazano pod gt 2, Frensing ponavlja, da kočevsko vodstvo spočetka prebivalstvu ni nič sporočilo o odločitvi za preselitev in tudi ne o področju naselitve. To prikrivanje je bilo torej vzrok vznemirjenosti med Kočevarji.

Ljudski skupnosti so konkretni izid mariborskega srečanja s Hitlerjem najprej zamolčali; prebivalstvo so skušali miriti le s splošnimi frazami. Hkrati so v listu Gottscheer Zeitung ostro napadali tiste Kočevarje, ki so kazali vznemirjenost zaradi negotovosti. (F. s. 62.)

Kot zgled enega takih napadov navaja Frensing odlomek iz Gottscheer Zeitung (št. 18, letnik 38, 1.5. 1941):

»Ti nergači pa naj si zapišejoza uho: prihodnost jih bo v najkrajšem času poučila, da so Ijudski škodljivci in da ta prihodnost za take Ijudske škodljivce nima drugega prostora kakor koncentracijsko taborišče.« (F.s.62.)

V mesecih do poteka roka za opcijo so se Lampeter, njegovi najožji sodelavci, njegovi Sturmfűhrerji in Stűrmerji in Gottscheer Zeitung zaganjali v take in podobne napade, da bi Ijudsko skupnost prisilili k preselitvi. Frensing o teh napadih poroča v naslednjih poglavjih svoje knjige:

Priprave vodstva Ijudske skupnosti za preselitev (str. 62):

1. Prvi temeljni ukrepi

2. Šolanje moštva

3. Boj proti »govoricam« in nova raz-laga dosedanjega pojma domovine.

Opozicija Ijudske skupnosti (str. 78):

1. Opozicija iz vrst duhovščine

2. Opozicija iz vrst meščanov

3. Opozicija kmetov iz »ozadja«.

Frensing navaja tudi poročilo dr. Viktorja Michitscha, datirano s 15.7.1965:

»Moj oče, Georg Michitsch, Göttenitz, je konec septembra/v začetku oktobra 1941 začel nasprotno kampanjo. Več mož, med drugimi (že umrli) župnik Joseph Gliebe, je bilo pripravljenih nasprotovati preselitvi. V krajih Gőttenitz, Rieg in Masern so zbrali podpise in se z vlogo obrnili na nemškega konzula v Ljubljani. Pri tem so opozarjali, naj preselitve ne bi bilo med vojno. To je potem izzvalo silno gonjo proti možem nasprotne usmerjenosti. Dejansko so bili Ijudje tako ustrahovani, da akcija ni imela uspeha /.../«

»Ljudem so grozili, da jih bodo /Italijani/ pregnali v južno Italijo ali celo v Abesinijo, če ne privolijo v preselitev...« (F. s. 84.)

Michitschev opis je eden izmed mnogih, ki popisujejo pritisk in nasilje kočevskega vodstva. Župnik Gliebe je bil moj učitelj (in dober prijatelj mojega očeta), ki je neznansko Ijubil svoje Ijudstvo in svojo domovino, v preselitvi pa je videl konec obojega. Kakor tudi drugi duhovniki je zato mlade voditalje imenoval »smrkavce«, in to je izzvalo naslednje stališče tega vodstva:

»Notranji vodstveni krog šteje 'katolicizem' za 'univerzalističen svetovni nazor', ki ga je treba iztrebiti.« (F. s. 86.)

Tudi sam se spominjam groženj in nasilja. Poznam Mimi Morre, bivšo sošolko moje sestre, ki s svojim možem in odraslimi otroki še vedno živi v mojem domačem kraju Masem. Nazomo je opisovala nasilno prepričevanje Sturmführerja Franza Jacklitscha ob odgovoru njene matere: »Moja domovina je tukaj.« Zarjovel je: »Zavračate svoje nemško poreklo,« in jo s tako silo udaril po obrazu, da je padla po tleh, krvaveč iz nosa in ušesa.

Poleti 1989 dr. Michitsch v svojem predavanju Služiti domovini razlaga svojim poslušalcem:

»Način, kako so izpeljali preselitev Kočevarjev, je bil napačen. Vse do konca so najprej zamolčevali kraj naselitve. Predstavljali so ga kot kraj, kjer tečeta med in mleko. V svoji Ijudski skupnosti pa so - in to je zame nedoumljivo - vpeljali nekakšen postopek odbiranja. Še danes človeka, če to bere, mrzlo spreleti po hrbtu ... In ta priporočila so prihajala iz lastne ljudske skupnosti!« (GZ, 11/89.)

Danes nam dr. Michitsch razlaga, da je močni pritisk na prebivalstvo prihajal od Italljanov in tudi od Nemcev. Da je pritisk prlhajal od Lampetrovega vodstva Ijudske skupnosti, ni več slišati. Zdi se, daje vzrok za to spremembo in zamegljevanje resničnosti treba iskati v dejstvu, da Lampeter in člani njegovega tedanjega vodstva spet delujejo v krogih kočevarskega vodstva in so bili celo povzdignjeni v »kuturne referente« in »častne člane«.

- - - -

gt 4. »Dejstvo je torej, da so preseljeni Kočevarji izgubili svojo deželo brez krivde.« (M.GZ,4/98.)

Dr. Michitsch uporablja gt 4 kot sklepno izjavo; »ker kraj naselitve ni bil sporočen« (gt 2) in ker so »Italijani in Nemci močno pritiskali« (gt 3), »so Kočevarji svojo de-želo izgubili brez krivde«. (gt 4).

Dokumentirana dejstva pa dokazujejo nasprotje trditve, da so bili Kočevarji nedolžni ob izgubi svoje domovine. Sporno je, kako globoko sega ta lastna krivda v Ijudsko skupnost. Da pa je mogoče pripisati krivdo Lampetru, njegovim najbližjim sodelavcem, njegovemu kočevskemu moštvu in njegovemu propagandnemu glasilu, potrjuje tudi naslednja trditev vodje preselitvenega urada, SS Ober-sturmbannfuhrerja dr. Stiera:

»Dr. Stier poudarja tudi pomembno vlogo vodstva moštva pod Lampetrom med pripravami za preselitev, brez katerih urejena izselitev s Kočevske ne bi bila mogoča.« (F.s. 141.)

- - - -

gt 5. »Ko bi bil sporočen kraj naselitve, se najbrž noben Kočevar ne bi bil preselil, ker bi s tem (s svojo preselitvijo) povzročil izselitev Slovencev.« (M. GZ, 4/98.)

gt 6. »Kočevarji niso nič krivi za izselitev slovenskih državljanov na tem področju.« (M. GZ, 4/98.)

Peta točka je golo poznejše preudarjanje in zato nima nobene teže. Dejstvo je, da je bil kraj naselitve po prizadevanju Lampetra in njegovega vodstva kočevskemu prebivalstvu prikrit.

Dejstva v gt 2 in 3 dokazujejo nasprotje tistega, kar dr. Michitsch trdi v 6. točki. Dejstvo je:

• Brez Lampetrove »priprave« preselitev ne bi bila izvedljiva. To nakazuje trditev dr. Stiera.

• Brez preselitve Kočevarjev Slovencev ne bi bili izselili. To je vidno iz Frensingovega poglavja Izselitev Slovencev, ki kaže, da je bil ukaz za izšelitev Slovencev izdan šele 18. oktobra 1941 kot »0dlok 53/1, Himmlerjev državni urad. (F. s. 56.) S pospešenim tempom se je začelo izseljevanje Slovencev vzporedno s preselitvijo Kočevarjev.« (F. s. 59). Naslednje je torej jasno:

• V nasprotju s trditvijo dr. Michitscha nosijo torej Lampeter in vsi njegovi sodelavci krivdo za pregon Slovencev.

Vredno je tudi poudariti, da se je preselitev južnotirolskih Nemcev ponesrečila, ker v pokrajini Alto Adige ni bilo primedjivega lastnega pripravljanja. (Glej Karl Stuhlpfarrer: Die Umsiedlung der Sudtiro-ler und die Slowenen.)

- - - -

gt 7. "Ne drži, da so Kočevarji mogli vzeti s seboj vso svojo lastnino." (M. GZ, 4/98.)

Ta izjava zavrača Troharjevo trditev, da so odhajajoči Kočevarji mogli vzeti vse v svojo novo domovino. Ugovor nadalje izjavlja: »V Kočevju je ostala tako živina kakor tudi pohištvo in orodje.« (M. GZ, 4/98.)

Dejstvo je, da so izseljenci po 6. členu Kočevske preselitvene pogodbe imeli pravico

»... vzeti s seboj svojo premično lastnino, prosto davčnih bremen. Med predmete, ki se vzamejo s seboj, spada tudi poljsko in gospodarsko orodje, potrebno za selivčevo osebno delo, in tudi tretjina njegove živine, najmanj pa ena glava.« (F. s. 152.)

Glej tudi poročila o transportih na str. 160 v dodatku Frensingove knjige.

Še danes vidim, s kakšno vnemo je moj oče vsak kos svoje lastnine previdno zavaroval za transport. Zapakiral je vsak kos pohištva, vsako kmečko orodje, vsak kos orodja in vsak predmet v svoji mizarski delavnici. Perutnino so pred odhodom zbrali v zamrežene škatle in vsaka svinja je prišla v poseben lesen zaboj, v katerem je lahko legla, sicer pa se ni mogla premikati. Večjo živino so pognali v tovorne vozove in jo na železniški postaji skrbno preložili v vagone. Vse je srečno prišlo v kraje naselitve.

Šesti člen preselitvene pogodbe torej kaže, da so izseljenci smeli vzeti s seboj svojo premično lastnino. Ta člen in trud mojega očeta povsem nasprotujeta izjavi dr. Michitscha in izpričujeta nasprotno od tega, kar trdi.

- - - -

gt 8. »Kočevarji tudi niso dobili nobenih kreditov, ki jih ne bi morali vračati, tudi nobene opreme niso dobili. Slovensko premoženje z živino je pripadlo DAG (Nemški naselitveni družbi), prav tako kakor vsa siceršnja kmečka oprema. Kočevarji so bili samo dninarji na posestvih, ki sojim bila deljena.« (M.GZ,4/98.)

V logičnem pogledu je to zanikovanje nesmiselno, stvarno pa je v nasprotju z dejstvi, o katerih lahko poročam kot eden tistih, ki so to doživeli.

Slovensko prebivalstvo na izselitvenem področju so iznenada in prisilno pregnali iz njegove dežele. To prebivalstvo ni imelo nobene možnosti, da bi vzelo s seboj kaj od svoje lastnine, še zlasti ne kmečkega orodja in živine. Vse je ostalo tamzapriseljence.

Kočevarji so bili v svoji kočevski domovini lastniki gozdov z omejeno površino orne zemlje, ki je komaj zadostovala za preskrbo družine. Kot taki niso imeli orodja, potrebnega, da bi lahko gospodarno obdelovali večkratno povečane orne površine, ki so jim bile dodeljene v deželi naselitve. DAG (Nemška naselitvena družba) je imela zato za potrebno, da te nove kmete preskrbi z modernimi stroji (ki jih tudi prejšnji lastniki niso imeli) in tudi s potrebno vlečno živino. V zanikovanju dajstev in tudi v izjavi dr. Michitscha, da je bilo vse premoženje na dodeljenih posestvih last DAG, ter v njegovi trditvi, .daso bili Kočevarji na posestvih, ki so jim bila dodeljena, samo dninarji, vidim zato samo zamegljevanje. Od vsega, kar je mogoče pripisati Nemcem tedanje usmerjenosti, je gotovo eno. Bili so zvesti svojim nemškim bratom po krvi in nikakor niso imeli namena zasužnjiti novopridobljenih državljanov tretjega rajha.

Moj oče je bii v kočevski domovini lastnik 21 hektarjev zemlje, od katerih je bilo čez 18 hektarjev gozda. Svojo posest je zamenjal za 24 ha na naselitvenem področju. Novo posest so sestavljala samo polja, travniki in vinogradi. Da bi to novo posest mogel prav obdelovati, je od DAG dobil moderne naprave in živino, nujno potrebno za gospodarno izkoriščanje rodovitne posesti.

Kakor drugim kmetom v vasi so bili tudl mojemu očetu dodeljeni prisilni delavci, da bi lahko pravilno obdeloval veliko posestvo. Tu pa tam smo imeli dva do štiri take delavce; prebivali so skupaj z drugimi v vojašnici, ki jo je DAG sezidala v ta namen. Ti prisilni delavci so bili povečini Slovend z mariborske strani, čeprav je bilo med njimi tudi nekaj Besarabcev.

Za učinkovito predelovanje pridelka je vas dobila za skupno uporabo med drugim moderno mlatilnico skupaj s potrebnim parnim motorjem. Vas je dobila tudi destilacijski aparat, ki je s svojimi izdelki lajšal brezupni položaj pridobljenim nemškim državljanom rajha, čeprav samo za kratke trenutke.

Tudi v tej temeljni točki dejstva nasprotujejo izjavi dr. Michitscha. DAG je pridobIjene državljane podpiral v vseh pogledih.

- - - -

gt 9. »Kočevarski preseljenci vse do danes niso dobili odškodnine za premično in nepremično premoženje, ki so ga zapustili.« (M. GZ, 4/98.)

Tudi na tej točki dokumentirana dejstva nasprotujejo predsednikovi trditvi. Zvezna republika Zahodna Nemčija je z zakonom o reparacijski škodi - Rep. G. (31.7.1973) odškodovala kočevske preseljenceza njihovo nepremično premoženje. Ta odškodnina za mojega očeta je temu ustrezno prišla v naše roke od Izravnalnega urada v Bremnu od Bremenske deželne banke dne 18. decembra 1973.

Premična lastnina, ki je ob preselitvi leta 1941 prišla z nami, je skupaj z opremo DAG ostala v »novi domovini«. Od tam so nas jugoslovanski osvoboditelji leta 1945 pregnali kot pripadnike sovražnika. Premičnine, ki so ostale tam, so žal le neustrezna odškodnina tistim, ki so morali trpeti zaradi naše »opcije«.

3. Sklepno premišljanje

Dejstva glavnih točk 2 in 3 opisujejo, kako sta Lampeter in njegova organizacija pričevanje preslepila svoje rojake, ko sta jih nagovorila za preselitev. Velikost tega sramotnega dejanja je majhna v primerjavi z velikanskim sramotnim dejanjem Lampetrove izdaje, ko je dediščino kočevarskega Ijudstva izročil Hitlerjevi zbiralni politiki. Tazbiralna politikaje terjala, da se pojmi Kočevaijev kot etnične skupnosti po naselitvi v rajhu popolnoma izbrišejo, kakor bomo videli iz naslednjega.

Ideologijo zbiralne politike je formuliral SS Obersturmbannführer dr. Fahnrich, vodja Glavnega oddelka 1 v RKFDV (državni komisar za utrjevanje nemštva), kot »angažiranje ljudi« in jo nahajamo v Frensingu na strani 145 v 5. členu.

»Koje Ijudska skupnost prevzeta v rajh, prejšnje vodstvo Ijudske skupnosti neha obstajati, saj rajh stoji nad Ijudsko skupnostjo. Pojmi balkanskih Nemcev, volinijskih in besarabskih Nemcev itn. morajo biti v kar najkrajšem času izbrisani.«

Frensing končuje svoje sklepno premišIjanje na strani 145 z naslednjim:

»Za uničenje obstoja Ijudskih skupnosti je bila odločilna kategorična zahteva po organski včlenitvi, tj., po razpustitvi dosedanjih organizacij Ijudskih skupnosti; /.../ izbris pojmov baltskih Nemcev ... v naj-krajšem roku«. (F. s. 146.)

»Zato je bil propad Kočevarjev kot Ijudske skupnosti pravzaprav že zapečaten, še preden se je nadnje zgrnila katastrofa leta 1945, ki jih je pregnala tudi iz njihove 'nove domovine«. (F. s. 151.)

Priloženi spis (31.10.41) vodje Urada državnega vodstva v Berlinu, SS Grup-penfuhrerja Greifelda SSSturmbannfuhrerju LaForceu jasno nakazuje konec Kočevarjev kot Ijudske skupnosti:

»Prosim, da se po naselitvi Kočevarjev v Spodnji Štajerski pazi na to, da mora s tem Ijudska skupnost kot taka nehati obstajati, Kočevarji pa se morajo brezpogojno včleniti v Štajersko in s tem v nemško celoto«.

Ker so Lampeter in njegovi bližnji sodelavci poznali določila »angažiranja ljudi« in vedeli, da se mora s preselitvijo identičnost Kočevarjev kot Ijudske skupnosti nehati, lahko te Kočevarje mirno imenujemo izdajalce kočevarske skupnosti.

4. In po 57 letih.

Organizacija kočevarskih pregnancev s svojim predsednikom dr. Michitschem očitno skuša na vsak način zamegliti dejansko resnico o preselitvi, da bi krivdo zanjo še naprej zvračala z Lampetra in njegovih sodelavcev na druge. Z ugovarjanjem Troharjevim trditvam skuša dr. Michitsch zagotoviti zameglitev, ker upa, da bodo njegove izjave sprejete kot dejstva. Ta poskus, da se naša zgodovina napiše drugače, pa se ne sme posrečiti in se ne bo posrečil. Razbil se bo ob pečinah dokumentiranih dejstev.

Izdaja GZ iz januarja 1990 poroča o kulturnem zasedanju kočevarskih organizacij, ki je bilo sredi oktobra 1989 v Munchnu. List poroča:

»Prihod prof. dr. VVilhelma Lampetra v nedeljo dopoldne (15. oktobra 1989) je obogatil zasedanje. Z ganjenimi besedami se je zahvalil za povabilo in prisrcni sprejem. Imel je tudi priložnost, da je po več ko 40 letih spet videl nekdanje sopotnike in prijatelje.« (GZ 1/1989.)

Na tem zasedanju so Lampetru tudi izročili slavnostno značko.

Temu »povabilu« se je odzvala večina vodstva današnjih kočevarskih pregnanskih organizacij v Nemčiji in Avstriji ter tudi predsednik dr. Viktor Michitsch. Fotografijo navzočih je objavila GZ (GZ, 1, 1989) in je priložena. Navzoča Lampetrova tovariša in nekdanja sodelavca sta bila Richard Lackner, vodja Lampetrovega štaba, in Ludwig Kren, uredniški sodelavec lista GZ pod Lampetrovim vodstvom. Oba gospoda sta bila v tem času tudi že častna člana in nosilca častnega prstana Kočevarske pregnanske organizacije. (Drugi tovariši Lampetrovega vodstva, Joseph Schober, Alfred Busbach, Herbert Erker, Martin Sturm in Johann Schemitsch, tedaj niso več živeli.).

»Povabilo« je prišlo kmalu po padcu zidu med Vzhodom in Zahodom. Padec zidu je omogočil nekdanjemu SSSturmbannführerju, da je spet vstopil v zahodne vodstvene kroge Kočevarjev.

Kmalu nato je bil Lampeter kot član sprejet v krog »kulturnih referentov«. (Zadnja ponovna izvolitev je bila o binkoštih 1997.) Drugi v tem krogu so Richard Lackner, vodja štaba pod Lampetrom, Ludwig Kren, sodelavec v uredništvu GZ pod Lampetrom, in Marija Lackner-Kundegraber (Lacknerjeva žena). Lampeter je bil 21. decembra 1997 tudi imenovan za častnega člana Kočevarske pregnanske organizacije. (GZ 2/98.)

Bralec lahko sam preudari, ali gre prav tej vrnitvi pripisati predsednikovo očitno spremembo mnenja.

V desetih letih po »povabilu« je bila politična dejavnost Kočevarske delovne skupnosti v Celovcu postavljena na zvišano raven. Zato ne preseneča, da nas metode, ki se uporabljajo v teh političnih dejavnostih, spominjajo na slog, ki nam nl neznan. To lahko povzamemo iz dveh zgledov:

I. Prizadevanje delovne skupnosti, kako bi prepričala nemško in avstrijsko vlado, naj poskusita preprečiti vstop Slovenije v Evropsko zvezo, dokler ne bodo:

l.a, kočevarski preseljenci sprejeti v slovenski zakon o reparacijah in s tem odškodovani za svojo izgubo;

l.b, dokler Slovenija ne prizna kot manjšino Skupine kočevskih staroselcev (naslednikov tistih, ki so se leta 1941 upirati preselitvi, manj ko 100 oseb).

Da ta taktika postavljanja pogojev doslej ni dala nobenega uspeha, ni presenetljivo. Metode, ki so se jih naučili tedaj, danes niso več sprejemljive,

Zahteva 1.a je nesmiselna, ker smo bill kočevski preseljenci odškodovani že z zakonom o reparacijah. Saj nas leta 1941 ni Slovenija prisilila, da smo zapustili svojo kočevsko domovino.

Zahteva l. b je tudi nesmiselna, kakor daje vedeti Helmut Schafer, državni minister v Bonnu, v svojem pismu Kočevarski pregnanski organizaciji dne 30. junija 1995: »Slovenija je danes demokratična, v Evropo usmerjena država. Kočevarske združbe, ki jih omenjate, bi morale biti zato tudi brez manjšinskega statusa zmožne gojiti v Sloveniji svoja izročila in svoje šege.«

V Avstriji so ti poskusi zahtev pregnanske organizacije, ker jih je podprla skrajno desna Svobodnjaška stranka Jorga Haiderja, prišli vse do parlamenta, tam pa so to spoznali kot taktiko postavljanja pogojev. Zato je očitno, da je zahteva po statusu manjšine povezana z večjimi cilji Svobodnjaške stranke.

Grobi in ilegalni poskus leta 1997, da bi se polastili legitimnega vodstva organizacije Gedenkstatte (pominski kraj). Ta poskus, opisan v Gedenkstatte Zeitung, (J. F. 1998), je spodletel, ker ni bilo zakonske podlage. Po podatku v imenovanem listu je ta poskus vodil »Ludwig Kren«.

Metoda tega poskusa nas spominja na besede Hermanna Ullmanna: » /.../vtihotapili so se/.../.« (F.s. 16.)

Organizacijo Spominski kraj so (1966) ustanovili v Gradcu tisti Kočevarji, ki so se upirali ponovni politizaciji kočevarskega vodstva v Celovcu. Vodje te organizacije so prihajali iz vrst tistih meščanov, ki so januarja 1942 skušali umakniti svojo opcijo za preselitev. Razkol leta 1966 je nastal, ko sta se 2/3 Kočevarjev, raztresenih po svetu, pridružili organizaciji Spominski kraj in se tudi danes še štejejoza njene člane. Ti 2/3 razkropljenih se še vedno upirata ponovni politizaciji Kocevarjev in zato nimata nič opraviti s celovško Delovno skupnostjo.

V metodah Kočevarske pregnanske organizacije lahko razpoznamo taktiko, ki je bila nekoč uspešna, danes pajo lahko imamo samo za sklepno dejavnost starih. Mandata za te metode nimajo. Večini Kočevarjev, raztresenih po vsem svetu, razen nekaj posamičnih privržencev, ni do tega, da bi podpirala in pospeševala politično usmerjenost teh starih. Zato je jasno, da lahko v uporabljenih metodah postavljanja pogojev vidimo samo poskus, da bi si ohranili vse bolj kopneče članstvo.

Obnovitev nekdanje politične usmeritve in uporaba njenih metod sta bili mogoči samo pod plaščem »kulture.« Ta plašč prikriva ne samo vpliv »kulturnih referentov«, temveč tudi povezavo delovne skupnosti s skrajno desnimi strankami, ki te nespametne zahteve izkoriščajo za svoje namene.

Nova generacija, pa tudi večina nas, ki smo sodoživljali travmo prevare in izdaje, se hočemo za vedno odkrižati te usmeritve in njenih apostolov. Da bomo dosegli ta cilj, se moramo potruditi, da se bomp postavljali po robu »prenarejevalcem«, kadar in kjer bomo videli, da ponarejajo našo zgodovino.

5. Dodatek -Lampetrov vzpon in padec.

Kočevska mladina prvih tridesetih let je blla zaradi svetovne gospodarske depresije, ki je učinkovala tudi na Kočevskem, in zaradi asimilacijske politike Slovencev v brezupnem položaju. Z druge strani pa je z navdušenjem gledala napredek v tretjem rajhu, ki je tamkajšnjim Nemcem spet prinašal blaginjo in upanje. (Saj je napredek in uspehe nove Nemčije do začetka vojne občudoval ves svet!)

Zato ni čudo, da se je »skrivna /kočevarska/šolarska skupina« (F. s. 15) zaljubila v nacionalsocializem. Wilhelm Lampeter pravi:

»V nacionalsocializmu, ki je v oddaljeno Kočevsko segel šele po prevzemu oblasti leta 1933, so fantje spoznali svoj pravi življenjski cilj, odkrili zanesljivi kažipot svojega hotenja in volje po dejavnosti.« (F.s.15.)

Frensing pravi:

»Ko so se leta 1943 vmešali nemški študentje ... je ta mladostniška /kočevarska/ skupina prišla v ideološki vplivni krog NZ ... in začela dosledno jadrati v njegovi plovni vodi. Nemško študentovstvo je namreč znalo ob propagiranju misli na samopomoč zelo spretno podajati velikonemško miselnost.« (F. s. 15,16.)

Pod motom »samopomoč« se je nacionalsocializmu v naslednjih letih posrečilo zbrati v svoj ideološki krog celotno kočevarsko mladino.

Po Hermannu Ullmannu so:

»metode nacionalsocialistične propagande ravnale po istem receptu kakor pri polastitvi oblasti v rajhu: vtihotapili so se. Najprej so delali z ideološkim programom, ki so ga na zunaj prilagodili zadržanju Ijudskih skupnosti ...« (F.s. 16.)

Razvoj »šolarske skupine« in njeno šolanje za bodoče vodje Ijudske skupnosti sta v naslednjih letih potekala pod budnim varstvom in čvrstim vodenjem iz Berlina. Šolanje mladine in zmožnih mladih kmetov, poznejših Sturmfűhrerjev in Stűrmerjev Moštva, se je posrečilo s šolanjem v rajhu, Lampeter pa ga je dokončal v kočevarskih posebnih šolah.

To in drugo početje je Kočevarje spravilo v spore s Slovenci in prihajalo je do »divjih pretepov«. (F; s. 17.)

»Kočevsko so preplavili mladostni izletniki /.../ zvečine vojaško oblečeni fantje, ki so ves čas prepevali politične bojne pesmi in hodili skozi vasi s svojimi zastavami (s Hakenkreuzi) /.../ in to je moralo kajpada izzivati sovražnost v slovenskih krogih.« (F. s. 17.)

»Slovenci so segali po represivnih ukrepih in temu je potem sledil tudi razpust krajevnih skupin Švabsko-nemškega Kutturbunda /.. ./ ker so imeli politična predavanja.«

»Organizacije Kulturbunda so preganjali, ker so v njih spoznali celice za nacionalsocialistično agitacijo. Emisarja (Dick in Neunteufel) sta skozi več mesecev razvijala dejavnost, ki je daljši čas ne bi mogla prenašati nobena samozavestna država.« (F.s. 18.)

»Staro vodstvo« je skušalo v zadnjih, obupanih poskusih doseči kompromis in ohladiti nacionalne strasti Slovencev in Volksdeutscherjev, razgrete do vrhunca. Ta prizadevanja so se končala konec leta 1938, ko seje »prenoviteljem« posrečilo odriniti "staro vodstvo" in si prilastiti vodstvo Ijudske skupnosti.

»Prenovitelji« so nastopili svojo oblast z odločno podporo urada Volksdeutsche Mittelstelle (v Berlinu). Pomembno je bilo tudi, da so prenovitelji od duhovščine prevzeli urejanje lista Gottscheer Zeitung.« (F.s.20,21.)

Urejanje je prevzel Herbert Erker, eden Lampetrovih najbližjih sodelavcev, ki je tudi pozneje prevzel odgovornost za uredništvo (celovške) Gottscheer Zeitung (1962-71 ).Tudi njegov naslednik Ludwig Kren (1971-96) je delal že v tedanji redakciji.

Septembra leta 1939 so bile krajevne skupine Kulturbunda v Sloveniji spet dovoljene (pod vplivom Stojadinoviča, fašizmu prijaznega ministrskega predsednika Jugoslavije), in to je novi gospodi olajšalo, da je ustanovila Moštvo kot novo kočevarsko formacijo. K temu Frensing navaja Richarda Lacknerja (Lampetrov vodja štaba in uradni vodja kočevske mladine pod 21 leti), ki popisuje to ustanovitev:

»Razčlenjena je bila v 'Stűrme' /.../ ti pa porazdeljeni v vode. Sturmfűbrer je bil nominalno podrejen krajevnemu vodji skupine (Kulturbunda). Vodstvo Moštva je sestavljal štab z vodjem Moštva na čelu. /.../ Sodišče Moštva se je ukvarjalo s spori med udi Moštva. Polagoma je bila vpeljana nekakšna uniforma (škomji, jahalne hlače, siva srajca). Večeri v domu so bili obvezna služba, k šolanju je sodilo ekserciranje.« (F. s. 22.)

Po razpadu (prve) Jugoslavije ukaz štabnega vodje Lacknerja v GZ (24.7.41):

»Vsak kočevarski moški od 21. do 50. življenjskega leta je dolžan opravljati službo v Moštvu. Samo po zdravniškem izvidu ga lahko štab Moštva oprosti službe v Moštvu /.../. Vsakemu posameznemu tovarišu od vodje Moštva do zadnjega bojevnika so postavljeni trije zgledi: vojak, /.../ tovariš v oddelku SA ali SS /.../ in delavec kot izraz družbene pravičnosti nekega ljudstva.«

Nova gospoda je bila zdaj zmožna izpolniti vsak ukaz rajha za pridružitev Kočevarjev. Frensing poroča o pripravljalnem delu vodstva Ijudske skupnosti, da bi med prebivalstvom doseglo sprejem opcije za preselitev, v naslednjih poglavjih svoje knjige:

Priprave vodstva Ijudske skupnosti za preselitev (str. 62):

1. Prvi temeljni ukrepi

2. Šolanje Moštva
• Boj proti »govoricam« in preobliko-vanje dotedanjega pojma domovine.

Opozicija Ijudske skupnosti (str. 78):

1. Opozicija iz duhovniških vrst

2. Opozicija meščanov

3. Opozicija kmetov iz »ozadja«.

Za njegova prizadevanja v pripravljanju:

1. podpiranja in širjenja brezkompromisne sovražnosti do Slovencev;

2. odstranitve legitimnega »starega vodstva«;

3. ustano-vitve in izoblikovanja organizacije, mdr. vodstva, Mošfva, tiska itn., karje služilo Hitlerjevi nalogi

in končnemu cilju;

4. so-vražnosti do duhovščine in vseh tistih, ki so nasprotovali izpolnitvi naloge;

5. prikri-vanja področja naselitve in njegovega stanja;

6. psihološkega pritiska, groženj in prisile nad rojaki;

7. daje »speljal« svoje ljudstvo,

je Himmler oktobra 1941 Lampetra imenoval za SS Sturmbannfűhrerja v političnem oddelku organizacije SS.

Žal je sijaj napredovanja trajal le kratke mesece. Ko je v začetku januarja 1942 okoli 100 kočevskih mesčanov zagrozilo, da bodo svojo izjavo za opcijo preklicali, se je moral vmešati Komisariat rajha, ker je domneval, da vodstvo Ijudske skupnosti ne more ukrotiti upora. (Vzrok upora so bila poročila vračajočih se izseljencev, ki so že bili v kraju naselitve in so poročali o tamkajšnjih slabih razmerah.) Za grešnega kozla vstaje so odkrili Lampetra. Poročilo SS Oberfuhrerja Hinzeja:

/.../ »imam vtis... da je ta /Lampeter/ premlad in premalo izkušen za naloge, ki so mu bile poverjene, in tudi za svoje imenovanje za SS Sturmbannfűhrerja /.../ in da mu tudi manjka uvidevnosti in samodiscipline, potrebnih za tako službo /.../. Zato sem mu sporočil, da odslej sam prevzemam namesto njega vodstvo kočevske Wehrmannschaft, njega pa prosim, naj se do nadaljnjega vzdrži vsake dejavnosti na naselitvenem področju /.../ in da moram te ukrepe razširiti tudi na vodjo njegovega štaba (Richarda) Lacknerja /.../ in zato prosim, da ga (Lampetra) brez ozirov /.../ nemudoma odpokličete v stari rajh.« (F.s.135.)

SS Fuhrer Bliss ni bil tako velikopotezen:

»Zaradi raznih počastitev, ki so mu bile doslej podeljene za njegovo delo v Ijudski skupnosti, je Lampeter postal veličav in za nemske razmere politično povsem neuporaben ... sramujem se, da moram takega političnega otroka gledati v uniformi SS in s činom Sturmbannfűhrerja.« (F. s. 129.)

Vodstvo SS je s tem dalo vedeti, da so Kočevarji, ki so bili zmožni prevarati in izdati svoje lastno Ijudstvo, tudi v njeni organizaciji »povsem neuporabni« za nadaljnje namene.

Tako sta Lampeter in Lackner postala prvi žrtvi Hitlerjeve pridružitvene politike. Njuna naloga je bila končana in odpust je bil naslednja stopnja, zahtevana v 5. členu angažiranja Ijudi. Ljudska skupnost je optirala za preselitev in pridružitev je bila zagotovljena.

Žrtev te politike pa je vendarle bilo predvsem kočevarsko Ijudstvo. S prevaro in izdajo svojih lastnih rojakov je bilo speIjano, da je izgubilo svojo domovino in svojo dediščino.

Dandanes pa so ti goljufi in izdajalci »častni člani« v organizacijah pregnanih Kočevarjev!!!

John Tschinkel, New York, 3/1999.

[Forum 2002 - 2013]

Abgeschickt von Alfred Adler am 17 September, 2010 um 12:39:45 Antwort auf: Konec koèevskega Ijudstva von Nova Revija am 16 September, 2005 um 14:19:15: Zgodovino Gottscheerjev ne poznam,zato nemoremo njih kaj napisati. Napišem pa lahko,saj nekaj o takoimenovanih "NEMŠKIH KOÆEVERJEV ".ki so pred leti tudi ustanovili "DRUŠTVO KOÆEVERJEV" Takratni samoimenovani predsednik društva je bil neki gospod Grill. Bil je veækrat v Slovenskih èasopisih,ker so me njegove izjave zaradi mojioh politiènih interesov zanimale ,sem te ælanke seveda shranil. Govori o Nemški ukopaciji,o nemških zloæinih seveda samo slabo o nemcih. In to naj bi bil predsednik nemškega društva ? Izjavil pa je tudi naslednje " po osvoboditvi so nas partizani nas otroke z mamo vred nabasali na vagone in skupaj z drugimi izdajalci odpeljali v Maribor ( transport namenjen za Sterntal). Ko je mati na mariborski železniški postaji ugotovila kam nas hoæejo spraviti Je povedela partizanskem komandirjem,daje njen moš in naš oèe tudi borec in partizan.Seveda se tega ni zlagala ,in to nas je rešilo in so nas izpustili." Pozneje me je negdo opozoril "Veš,da Grill dela za udbo je èlan tudi Slovenskega društva 7 èlen v Avstriji" Zato mislim æe še ti Koæevarji sploh obstajajo potem je res UDBOVSKA organizacija ne pa Gottscheer.

[Forum 2002 - 2013]

Abgeschickt von Alfred Adler am 17 September, 2010 um 12:35:27

Antwort auf: Konec koèevskega Ijudstva von Nova Revija am 16 September, 2005 um 14:19:15:

Zgodovino Gottscheerjev ne poznam,zato nemoremo njih kaj napisati. Napišem pa lahko,saj nekaj o takoimenovanih "NEMŠKIH KOÆEVERJEV ".ki so pred leti tudi ustanovili "DRUŠTVO KOÆEVERJEV" Takratni samoimenovani predsednik društva je bil neki gospod Grill. Bil je veækrat v Slovenskih èasopisih,ker so me njegove izjave zaradi mojioh politiènih interesov zanimale ,sem te ælanke seveda shranil. Govori o Nemški ukopaciji,o nemških zloæinih seveda samo slabo o nemcih. In to naj bi bil predsednik nemškega društva ? Izjavil pa je tudi naslednje " po osvoboditvi so nas partizani nas otroke z mamo vred nabasali na vagone in skupaj z drugimi izdajalci odpeljali v Maribor ( transport namenjen za Sterntal). Ko je mati na mariborski železniški postaji ugotovila kam nas hoæejo spraviti Je povedela partizanskem komandirjem,daje njen moš in naš oèe tudi borec in partizan.Seveda se tega ni zlagala ,in to nas je rešilo in so nas izpustili." Pozneje me je negdo opozoril "Veš,da Grill dela za udbo je èlan tudi Slovenskega društva 7 èlen v Avstriji" Zato mislim æe še ti Koæevarji sploh obstajajo potem je res UDBOVSKA organizacija ne pa Gottscheer.

[Forum 2002 - 2013]

Abgeschickt von Franc Mihič am 27 September, 2005 um 19:52:38

Antwort auf: Konec kočevskega Ijudstva von Nova Revija am 16 September, 2005 um 14:19:15:

Konec kočevskega Ijudstva - dokumentirana dejstva
John Tschinkel
Založba: Nova Revija, Prevedel Janez Gradišnik



Zelo zanimiv komentar, ki je na kočevsko-ribniškem malo poznan.

Franc Mihič

[Forum 2002 - 2013]

Abgeschickt von Franc Mihič am 27 September, 2005 um 18:10:15

Konec kočevskega Ijudstva - dokumentirana dejstva
John Tschinkel
Založba: Nova Revija, Prevedel Janez Gradišnik




Zelo zanimiv komentar, ki je na kočevsko-ribniškem malo poznan.

Franc Mihič